Ovce

Problem, ki ga imamo prebivalci dežele na ti. sončni strani Alp, je v tem, da znamo skrbet vsak za svoj vrtiček, pri tem smo zelo pridni, prizadevni, in dobri, s svojega vrta morda damo kaj tudi bližnjemu sosedu. Vendar, če se je potrebno aktivirat izven teh okvirjev, če je potrebno naredit karkoli kar se nas v danem trenutku morda ne tiče osebno, pa vendar vemo, da je prav in koristno za skupno in splošno dobro, pa ne zmoremo potrebne energije in zavesti za skupno delovanje. Ne dojemamo, da nam lahko gre kot posameznikom bolje le, če gre  dobro tudi ostalim članom skupnosti katere del smo. To je značilno tako za tiste v vrhu slovenske politike, ki že leta, kljub temu da smo jim dali zaupanje in mandat za delo v naše skupno dobro, skrbijo le za svoje koristi, kot za "rajo", ki je vzgojena tako, da se ponižno odreka prizadevanjem za boljše,  da ji le ne bi šlo slabše.
Kako hudo nam bo moralo iti za nohte? Kako globoko bomo morali pasti, da se bomo znali povezat, poiskat skupni imenovalec in naredit nekaj ne le za svojo rit, ampak za dobro vseh nas, naših otrok ... ?
Ne razumem splošne nezmožnosti vztrajanja v prizadevanjih, pomanjkanja podjetnosti in proaktivnosti, tiste, ki pa si upajo, pa hitro etiketiramo s takimi in drugačnimi oznakami, samo, da bi upravičili svojo pasivnost in apatijo. Pri tem imam v mislih aktivnosti Sanjina Jašara, ki smo jim priča v zadnjem času in jih mnogi dojemajo kot ekstremne, neprimerne, njega pa označujejo kot klošarja, balkanca, pritepenca, brezdelneža ... Jaz ga osebno ne poznam, ne poznam njegove zgodbe, interesov, kdo stoji ali ne stoji za njim in ga podpira .... vendar, ga brez težav lahko sprejmem kot idealista, ki  verjame v to kar počne in nenazadnje počne dokaj dobro. Vztrajno, na svoj način, drami zaspano, paralizirano slovensko "rajo" in prebuja slabo vest pasivnosti. Motijo nas iste stvari, v sebi čutimo isto žejo po spremembah, vendar naredit nekaj konkretnega za to, jasno in glasno povedat kar misliš, čutiš, je očitno preveč . Zakaj? Kako daleč bo še treba past, da bo dovolj? Samo "lajkanje" pa "tvitanje" ne bo dovolj, je pretiho.

Martin Luther King, je dejal nekako tako: "Največja tragedija ni vreščeč hrup slabih ljudi, temveč apatična tišina dobrih!"